Mojster kitare s strunami pripoveduje nežne in osebne zgodbe srca. Pretanjeno upodablja čudovite zvočne pokrajine, ki poslušalca ponesejo v globoko v čutni svet.
Njegova avtorska instrumentalna glasba je bogata in celostno ornamentirana ter vedno zaigrana s filigransko natančnostjo. Je izjemno čutna, nežna, sproščujoča in brezčasna. Če poslušalec zapre oči, ima občutek, da kitara igra kar sama, morda pa da sta kitari celo dve.
Intimna izpoved ljubezni do življenja
Elvisova glasba je za srčne ljudi. Tiste, ki (si) znajo prisluhniti, ujeti ponujeno dlan in se skupaj z umetnikom podati po širnih in živih pokrajinah spomina in čustev. Njegov koncert je posebno doživetje, je umetniško popotovanje po prostoru in času. Ob zvočnih zgodbah duša lahkotno prehaja med spomini, izkušnjami in hrepenenjem, med žalostjo in srečo, zasanjano melanholijo in občudovanjem. Ko doseže cilj, je izpolnjena, srce pa polno in radostno.
Od samouka do virtuoza
Glasba se rojeva iz globin moje duše, izkušenj življenja. Na glasbeno popotovanje sem se podal že pred več kot 40 leti kot samouk. Strastno, čisto po svoje. Brez tradicionalnih glasbenih korakov, saj nisem obiskoval glasbene šole. To, da sploh ne poznam not in tudi ne glasbene teorije, mi je omogočilo razviti izviren glasbeni slog. Izražam se s klasično kitaro, ta se najbolje zlije z menoj, z mojimi čustvi.
Stik z najlonskimi strunami je zame nekaj posebnega, res veličastnega. Doživljam ga kot popkovino, povezavo med življenjem tukaj in onostranstvom. Pri ustvarjanju me vodi intuicija, poti nastajanja posameznih skladb pa so izjemno razgibane.Največkrat v sebi zaslišim celotno skladbo kot zgodbo v enem samem trenutku in ji nato s kitaro vdahnem življenje. Tako jo lahko še fizično zares slišim, jo podoživim z ušesi in podelim s poslušalci.Včasih pa se zgodi, da sploh nimam vnaprej izdelane zamisli za skladbo.
In kar igram, igram. Ko to traja, se počutim kot v nekem delno zamaknjenem stanju zavesti in tedaj se skladba preprosto porodi, kar izlije se. Seveda pa tudi žalost, bolečina, veselje in druga čustvena stanja naplavljajo skladbe …
GLASBA
Diskografija je zbirka osebnih zgodb, izkušenj in potrebe po izražanju.
Tako sem leta 2017 vsodelovanju s producentom Andrea F. posnel in izdal prvenec »Parenzana BluEs«. Posvetil sem ga Izoli, okolju, v katerem živim in kjer sem odraščal. Nato sem leta 2019, prav tako s producentom Andrea F., posnel svoj drugi album, in sicer z naslovom »iO«.
S svetom sem želel podeliti nekaj del iz globin svoje ustvarjalne poti. Tretji album, posnel sem ga januarja 2024, nosi naslov »Onkraj Sanj/Beyond Dreams«. Ta odraža mojo željo po izražanju skozi glasbo, po bivanju, predanem umetnosti. (Izšel je Junija 2024.)
“Elvis Šahbaz – človek, ki ne pozna niti ene same note, igra pa, kot bi se rodil v času velikih kitarskih mojstrov, denimo Fernanda Sora, Mattea Carcassija ali Ferdinanda Carullija …”
“Hkrati me je spominjal na Jimmyja Pagea, Jerka Novaka, Ralpha Townerja in kakega izolskega znanca, ki se z glasbo sploh ne ukvarja. Prav ta njegova skromnost se mi je zdela pretirana, …”
“Not ne pozna: “Niti ene! Sem poskusil, a to ni zame. Samo včasih si kaj po svoje zabeležim na papir. Niti od metronoma nimam koristi, ritem mi narekujejo notranji impulzi.”
Glasbene zgodbe Elvisa Šahbaza so, kakor je plošči na pot zapisal Drago Mislej – Mef, včasih dolge kakor roman, drugič kratke kakor haiku, vseskozi pa se zdijo kot nekakšni akvareli prazne pokrajine, kjer ni videti veliko ljudi, pa vendar je v njih življenja na pretek.